Na predlog Slavističnega društva Nova Gorica in Lavre Rob, nečakinje pesnika Ivana Roba, je Občina Šempeter – Vrtojba sklenila, da bo osrednja občinska prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku posvečena pesniku in pisatelju Ivanu Robu, čigar ime nosita šempetrski trg in osnovna šola.
V četrtek, 6. februarja 2020, je potekala prireditev v telovadnici OŠ Ivana Roba Šempeter pri Gorici. Ustvarjalci so jo poimenovali Kulturni večer z Ivanom Robom. Učenci osnovne šole so z glasbenikom Martinom Ramovešem z igro, glasbo in besedami Roba predstavili kot vsestranskega umetnika.
V petek, 7. februarja 2020, je pred Robovo hišo v Šempetru pri Gorici potekala osrednja občinska počastitev slovenskega kulturnega praznika ter odkritje spomenika pesniku in pisatelju Ivanu Robu. Kipar Karel Putrih je naredil doprsni kip iz gipsa, ulitek v bronu pa so za nečakinjo Lavro Rob izdelali v Livarni umetnin Kamenšek v Kamniku leta 1994. Bronast portret je postavljen na kamnito ploščo iz pietre piasentine vgrajene na pročelju hiše, kjer je nekdaj Ivan Rob živel.
Kulturni program so ob tej priložnosti oblikovali vokalistka Maja Pangos, povezovalka Majda Arčon (profesorica slovenščine, predsednica KUD Šempeter ter članica našega društva), doc. dr. Zoran Božič (dolgoletni profesor slovenščine na srednji šoli, predavatelj na fakulteti ter član našega društva), glasbenik Martin Ramoveš in učenka OŠ Šempeter pri Gorici.
Pripenjamo celotni govor dr. Zorana Božiča ob otvoritvi doprsnega kipa.
Odkritje spomenika pesniku Ivanu Robu (govor Z. Božiča)
Kdo je bil Ivan Rob?
Ivan Rob (1908–1943) se je rodil v Trstu materi šivilji in očetu ladijskemu čuvaju iz Kreda pri Kobaridu. Po očetovi upokojitvi se je družina preselila v Šempeter pri Gorici, kjer Ivan začne obiskovati osnovno šolo. Leta 1915 izbruhne soška fronta in zaradi bojev odide tudi družina Rob v begunstvo na Gorenjsko, kjer Ivan dokonča osnovno šolo in se 1919 vpiše na kranjsko gimnazijo. Po končani vojni se Robovi vrnejo na Primorsko, v Šempeter, a ker je bil kraj skoraj popolnoma porušen, hiša pa požgana, so se morali zateči k Ivanovi teti v Kred, kamor pa je Ivan zaradi šolskih obveznosti zahajal le med počitnicami. Počitniški meseci so se mu vtisnili globoko v spomin, saj jih je Nini (tako so ga imenovali domači) rad podoživljal v svojem literarnem ustvarjanju.
Po končani gimnaziji leta 1926 se je Ivan odločil za študij slavistike, ki pa ga ni končal. V študentskih letih je spremljal družbeno in politično dogajanje, udeleževal se je vseh študentskih demonstracij in živel boemsko. Preživljal se je z objavljanjem člankov.
Rob je že v dijaških letih pisal pesmi in črtice, a se njegove lirske pesmi iz tega časa niso ohranile. V šolskem letu 1926/1927 je izdal eno številko humoristično-satiričnega lista Ščipalec. Bil je sodelavec različnih revij. Najprej je s svojimi prispevki sodeloval v dijaškem Mentorju, kasneje v Družinskem tedniku, Akademskem glasu, Jutru in drugje. Leta 1940 je v Mariboru sourejal humoristični Toti list, vendar se je že naslednje leto pred Nemci umaknil v Ljubljano. Nato je odšel na dolenjsko svobodno ozemlje in se julija 1942 pridružil partizanom. Bil je kulturniški organizator in član improviziranega gledališča Agitteater, katerega namen je bil predvsem dvigovati moralno vzdušje borcev. V Cankarjevi brigadi je sestavljal radijska poročila in izdajal humoristični list Bobnar. Januarja 1943 so ga s skupino partizanov v Zloganju nad Škocjanom zajeli Italijani in ga 12. februarja ustrelili v Veliki Ligojni pri Vrhniki. Znano je, da jim je pred puškami v italijanščini zabrusil: “Znano je, da jim je pred puškami v italijanščini zabrusil: “Kdor je umrl za domovino, je živel dovolj!”
Po zgledu Marka Twaina je smešil značajske slabosti, satirično opisoval aktualne politične in gospodarske razmere ter narodnostno in socialno problematiko v času gospodarske krize ter vzpona fašizma in nacizma. Njegova intimna lirika je manj znana, v prozi pa je pomembnejša povest Matajurski plazovi. Največji uspeh je doživel z izdajo ljubezenske povesti v verzih Deseti brat. Gre za parodijo Jurčičevega romana, ki je najprej izhajala v Družinskem tedniku, kasneje pa jo je zaradi velikega uspeha izdal še v knjižni obliki (1938), ki je bila kmalu razprodana. To je njegovo najobsežnejše delo, polno iskrivega, izvirnega humorja in jedke satire na tedanje družbene razmere, ki še dandanes v bralcu vzbudi sproščen smeh.
Tudi sicer si je pri marsikateri parodiji vzel za osnovo pesmi: Prešernove, Stritarjeve, Gregorčičeve, Aškerčeve. Po Danteju pa je napisal Pekel ali sprehod po rovih kemičnega inštituta.
Bil je tudi izvrsten poznavalec jezikov. Znal je pisati v več kot desetih jezikih. Prevajal je iz litvanščine in romunščine. Lotil se je tudi sanskrta in indoevropskih jezikov. Iz italijanščine pa je za oder prevedel Lažnivca Carla Goldonija.
Več o pesniku in pisatelju Ivanu Robu si lahko preberete na:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Rob
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi509908/.
Pripenjamo nekaj fotografij s prireditve (foto: Foto atelje Pavšič Zavadlav, dosegljive so tudi na spletni strani https://www.mojaobcina.si/sempeter-vrtojba/novice/z-odkritjem-kipa-pesniku-in-pisatelju-ivanu-robu-obelezili-slovenski-kulturni-praznik.html?fbclid=IwAR2yWoT7sw8_sCa88-hT22xnBG_aUsZP18UvivRifiYRI0PsDPCj8zK_Gkw)
